V Poljanski dolini, na sončnih pobočjih Starega in Mladega vrha ležijo Dolenčice. Vas, ki ji domačini pravimo Dolejnšče, se prvič omenja v urbarju loških škofov že leta 1291 kot “Tolentschitz”. Že takrat je bilo v vasi 7 kmetij. Tod se je, na Matčkovi domačiji, leta 1862 rodil znan slovenski slikar Anton Ažbe.
Blizu njegovega doma leži naša, Zamudova kmetija. Najdlje z njo in od nje živi mama Milka. Tudi Zvone in Majda sta se pred leti odločila, da bosta tu gradila svoj dom. Sčasoma so ga obogatili štirje otroci, ki imajo sedaj že vsi svoje družine. Doma je ostala najmlajša hči Marija in skupaj z možem Joštom bosta nadaljevala s kmetovanjem, v pomoč pa jima bosta gotovo dva nekoč krepka fanta Irenej in Nikolaj. Skupaj radi živimo tukaj, v zavetju Gorske Marije in svetega Tilna, v “tamalih nebesih” kot je Dolenčicam rekla Žgajnarjeva mama iz višje ležečega Zaprevala, kajti, v Dolenčicah je uspevala pšenica, Zaprevalom pa le rž.
Na hribovski kmetiji, ki leži okoli 600 metrov nad morjem, se pretežno ukvarjamo z rejo krav molznic in pitancev. Na pašniku se pase naša stara kobila Glo, pod sadnimi drevjem travniškega sadovnjaka pa kokoši in kunci. V njem tudi brenči iz čebeljih panjev. Sončne lege, ki so večino leta nad meglo, posebej ugajajo češpljam in hruškam.
Prav želja, da bi naše sadje in izdelke iz njega, ki smo jih že od nekdaj pridelovali za lastne potrebe, ponudili tudi drugim, je botrovala odločitvi, da sta leta 2003 Zvone in Majda registrirala dopolnilno dejavnost. V začetku sta svoje izdelke večinoma tržila v okviru skupne blagovne znamke Dedek Jaka in Babica Jerca. Veliko spodbude in nasvetov smo prejeli od kmetijske svetovalne službe, Razvojne agencije Sora in Upravne enote Škofja Loka. Udeleževala sta se številnih izobraževanj, Majda pa je pridobila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo. Pred leti pa sta izdelala tudi celostno podobo kmetije Zamuda in njene ponudbe in danes že večino ponudbe tržimo pod blagovno znamko Zamuda.
Svoje delo, svoje znanje, svoje navdušenje za domače, za tradicijo, za podeželje radi pokažemo, delimo, prenašamo na druge, na mlade. Kmetija je odprta za ogled napovedanim skupinam, katerim pripravimo predstavitev, ogled in degustacijo. V posebno veselje pa nam je delo z najmlajšimi. Kar nekaj vrtčevskih in osnovnošolskih skupin je tako na naši kmetiji v okviru naravoslovnih dni preživelo nepozabne trenutke v spoznavanju značilnosti travniškega sadovnjaka, pripravi sadja za sok ali sušenje, peki svojega prvega hlebčka kruha… Zadovoljstvo je opazovati otroka ob spoznavanju, kaj vse je potrebno postoriti za kozarec domačega soka, za vrečko suhega sadja, nepozabni so obrazi najmlajših, ko k sebi s spoštovanjem stisnejo še topel hlebček kruha, ki so ga sami pripravili.
Pri delu sodelujemo vsi, od otrok do najstarejše mame Milke. Kljub visoki starosti še vedno pridno reže jabolka, hruške, tre orehe in lešnike, prebira fižol in skrbi, da je njiva brezhibno opleta. Skupno delo, kjer so roke zaposlene, je tudi lepa priložnost za koristne, prijetne, včasih pa tudi neprijetne, a potrebne pogovore. Otroci pridobijo potrebne delovne navade in vztrajnost, delo pa tudi gradi in krepi odnose med nami. Imamo tudi zaposleno delavko, pri nas pa prakso opravljajo tudi bodoče “pekarce”, ki imajo priložnost široko razširiti svoje znanje.
Naše vodilo je ponuditi tradicionalne izdelke slovenskega podeželja izdelane z upoštevanjem sodobnih standardov kvalitete. Tako bomo lahko nadaljevali s kmetijstvom v težkih hribovskih pogojih. Želimo, da bi zemlja, ki je preživljala naše prednike, ostala rodovitna tudi v prihodnosti ter, da bi vrednote, ki so jo ohranjale, prenesli tudi na prihodne rodove.
